Danes, ko postajam človek …

Spomin na današnji dan, ko smo v naši bivši državi praznovali Dan republike in postali pionirčki, je eden tistih, ki ne bo nikoli zbledel. Modra titovka, rdeča rutka in pionirska izkaznica so zaznamovali obdobje, besede pionirske zaprisege pa v glavi odmevajo še danes: »Danes, ko postajam pionir, dajem častno pionirsko besedo, da se bom pridno učil in delal, spoštoval starše in učitelje, da bom zvest in iskren tovariš, ki drži svojo obljubo…« 

Besede igrajo pomembno vlogo v našem življenju. Lahko nam služijo ali pa delajo proti nam. Človek »v dobri koži« uporablja navdihujoče, motivacijske, lepe, vznesene, predane, božajoče besede, tudi take, ki obljubljajo. A drži, da naj moder človek raje ne bi obljubljal, ko je srečen, ne odgovarjal, ko je jezen in ne sprejemal odločitev, ko je žalosten. 

Kakšen človek pa je zmožen uporabljati grde, prezirljive, zasmehujoče, ponižujoče, nesramne, grobe, sovražne in strašljive besede? Kakšen človek uporablja besede v ostrem in jeznem tonu? Samo tak, ki je nezadovoljen. Noben zadovoljen človek ne bo »psoval«, preklinjal, poniževal in trosil grdih besed. Poznate koga, ki je vesel in seje srečo, hkrati pa blati vse naokrog? Jaz ga ne. 

Grde besede težko prenašam. Tudi, če jih zgolj slišim ali preberem, me strese neka negativna energija. Takšne besede postavim v kategorijo onesnaževanja okolja, ozračja in človeštva. Zakaj bi jih tolerirali, če niso nikomur v korist, razen tistim seveda, od katerih prihajajo? Pa tudi v to dvomim, saj se nezadovoljstvo tega človeka le še veča. In tudi ne rečem, da se občasno »rafal grdih besed« ne zgodi vsakemu izmed nas. Takšni spodrsljaji so človeški, dokler ne postanejo navada in razvada. Ta pa je žal v slovenskem prostoru močno prisotna. Karkoli negativnega je namreč že preveč. Veliko tega nehote slišim, določenemu komunikacijskemu kanalu pa se prav iz tega razloga raje izognem … 

Kdo podpira takšno razraščanje besedne »gnojnice« oziroma negativno komunikacijo? Vsi, ki to gledajo, dopuščajo, odgovarjajo, komunicirajo, spremljajo, »se hranijo« … Ne morem, da ne bi postavila na tehtnico dveh primerov. Kaznovanje nekoga za, to obdobje aktualen, prehod občinske meje (ob upoštevanju vseh drugih varnostnih ukrepov) je popolnoma neupravičeno v primerjavi z namerno skrunitvijo lepe slovenske besede. Zelo enostavno. Skrunitev slovenskega jezika in kulture obnašanja je vse kaj drugega, kot neškodljiva igra, bolj filmski triler Žrelo, ki z neverjetno, negativno silo srka in naplavlja vse, kar je še lepega.

Predlagam izbris tega negativizma in sovražne nastrojenosti, morda z obuditvijo in posodobitvijo praznika preteklega obdobja in s »Človeško zaprisego«

»Danes, ko postajam človek, dajem častno človeško besedo, da se bom zavestno učil in odgovorno delal, spoštoval starše in vsa živa bitja, da bom zvest in pripaden državljan, ki drži svojo obljubo. Da bom ravnal po zgledu najboljših ljudi, da bom spoštoval dobra dejanja in napredne ljudi sveta, ki želijo svobodo in mir. Da bom ljubil svojo domovino in svoj jezik, uporabljal besede, ki pomagajo in zdravijo, ne pa ovirajo, bolijo, škodujejo in ponižujejo, ter, da bom gradil življenje odgovorno, brez izkoriščanja in v škodo državljanov.« 

Besede so najmočnejša sila, ki je na voljo človeštvu. Bodimo prijazni do vseh in govorimo besede, ki so oddajnik navdiha, navdušenja in spodbude za vse. Prijazne besede, četudi slikajo slabo situacijo, so vedno glasba za ušesa poslušalcev. Sicer pa, z zaprisego ali brez nje, vsak dan je praznik. Izkoristite ga in ostanite zdravi 😊 

 

DELITE ČLANEK

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email