Ko odpreš usta, svetu sporočiš kdo si

Besede so zelo pomembne in imajo v naših življenjih, hočeš nočeš, ogromno težo. Vsi vemo, kako lahko je biti nesramen in žaljiv, kako lahko je prestopiti mejo med dobrim in slabim in kako redki in skorajda že pozabljeni sta v naši družbi spoštljiva in vljudna beseda.

Mnogi ljudje nikoli ne dobijo besede priznanja, prijazne pohvale. Opravljajo najtežja dela in večini se to zdi samoumevno. Tiho opravljajo tisoč drobnih stvari doma, v pisarni, v podjetju, v društvu. In nikogar ni, ki bi jih opazil. Samo, če naredijo kak napačen korak. Takrat je tak človek opažen in deležen naštevanja in obešanja napak, velikokrat tudi napak drugih. Vam je poznano? Zato je naša družba, ki ne sprašuje po zanesljivosti in zvestobi, pohabila že toliko ljudi. Zato se čuti toliko ljudi ponižanih, izkoriščanih, odpisanih. Delo jim ni več v veselje, nimajo več veselja do življenja.

Na drugi strani »strtim« ljudem beseda priznanja lahko podari krila. Pohvala je kot pero. Od časa do časa pohvala – in ljudje dobijo krila. A kaj, ko ti krila znova hitro prirežejo ali celo zlomijo. Vsak, ki je dovolj časa na svetu, ve o čem pišem. Saj se sprijazniš, da je to pač življenje in vztrajaš naprej, znova dobiš krila, za katerih rast »gorivo« črpaš tudi iz »petnih žil«… Pa bi vendarle, lahko bilo drugače, boljše in ne slabše. Besede so pomembne. Pomembna je kultura obnašanja, pomembna je kultura…Pomembna je tudi telesna kultura.

Spominjam se osnovnošolskega obdobja. Kje je že to, ko smo se učili o Prešernu?! 😊 Ne preko spleta, ampak s table in iz knjig.  In v tistem času sem dve zadevi res obvladala. Eno je bil šport in vse kar je bilo povezano z njim (tudi športno vzgojni karton), drugo pa recitacija pesmi. Daljše, ko so bile pesmi in več kitic so imele, večji izziv so mi predstavljale. Seveda ni manjkala spodbudna beseda učiteljic, ki so mi “dale krila”, tudi za nastope na odru Kulturnega doma Šentvid, kjer je imela Osnovna šola poligon za izvajanje vseh proslav ob državnih praznikih, v Dražgošah in še marsikje po Sloveniji,  jaz pa na teh predstavah skorajda zimzeleno točko. Tudi Povodni mož je bil med njimi.

In ta, Povodni mož, se me je res dotaknil. Se razume, zaradi Urške, najlepše Ljubljančanke in zaradi valov Ljubljanice, ki je bila v tistih, mojih, šolskih časih zelo onesnažena. Ker sem trenirala plavanje sem si domišljala (čeprav mi prevzetnost in ošabnost nista bili nikoli blizu), da mi tudi Povodni mož ne bi mogel »priti do živega«, tako kot je Prešernovi Urški. »Urška« je tudi razlog, da sem v svojem življenju naključnim ali pa znanim ljudem vendarle dovolila, da so me poklicali s tem imenom, na ime Urša pa se nisem nikoli odzvala in tako že sošolce navadila, da je moje ime Uršula pa čeprav se jim je zdelo predolgo, nenavadno…Ja, to je bila ena mojih »trm«, pri kateri vztrajam še danes 😊  Saj vemo, kdo smo in če si v nekaj prepričan, pač ne popustiš. Najlažje na tem svetu pa je biti prepričan v svoje ime. Če popustiš pri svojem imenu, če zanemariš svojo identiteto, potem se lahko v tem norem tempu življenja zelo hitro izgubiš … Ampak to je že druga zgodba.

Sama sem svojo identiteto gradila tudi skozi šport. Nevede. Mimogrede, saj veste, da je telesna kultura del kulturne zgodovine nasploh? Skratka, šport je bil moja strast že v osnovni šoli. Rada sem telovadila in nikoli nisem razumela sošolk, ki so na ure telesne vzgoje prinašale opravičila. Športnih uric sem se veselila in meni je šport vedno pomagal, me gradil, oblikoval, naučil in še danes razbremeni in sprosti marsikatero bolečino …

Uživala sem v plavanju, teku in v ekipnih športih. Ker smo imeli v osnovni šoli učiteljico, ki je bila naklonjena ritmični in plesni gimnastiki, meni pa je manjkalo »akcije«, sem v popoldanskem času obiskovala ure rokometa, košarke in nogometa, skupaj s fanti. Vedno so me z veseljem sprejeli medse. Med nami ni bilo razlik. Pravzaprav sem bila zelo hitra in ljubezen, bolje rečeno izziv do nogometne igre, sem gojila celo kasneje, ko sem kot športna novinarka že delovala na radiu in se je ideja o ženski nogometni ekipi porodila starejšemu novinarskemu kolegu časopisa »Sportske novosti«. Seveda sem bila prva v vrsti. Pet deklet, željnih druženja in igre na nogometnem igrišču, pa je bilo vendarle premalo za eno ekipo. In tako so bile »sanje« o nogometnem direndaju pokopane. Pa ni šlo za to, da sem »možača«, le želja po ekipnem duhu in delovanju mi je bila vedno blizu.

Se je pa leta 2007 ponudila priložnost, da nogometne spretnosti preizkusim v okviru dobrodelne prireditve in druženja ob češnjah in nogometni žogi v Biljah. Dolgoletni športni novinar in reporter Ervin Čurlič nas je »zbobnal«, novinarke RTV Slovenije in POP TV, da zaigramo na tekmi v okviru projekta »Mladost brez drog«, ki ga je vodila Fundacija Vrabček upanja. Uživala sem, zadela edini gol in prispevala k zmagi naše ekipe. Spomin je ovekovečen tudi na fotografiji, kjer so ob meni Jolanda Bertole, Polona Bertoncelj, Sara Oblak (danes Benkovič), Jasna Tepina, Vanda Levstik, Tjaša Slokar in druge … 😊😊

Še danes trdno stojim za tem, da vrednote, odnosi in cilji ekipe vplivajo na njeno uspešnost in uspeh. Tako je povsod v življenju. Kultura je ključni dejavnik uspeha katere koli organizirane skupine, najsi bo to korporacijska organizacija ali športna ekipa. Kultura ni tisto, kar misliš ali želiš početi, je tisto, kar počneš. Pika. Kultura je ‘pogovor, po katerem hodiš’.

Pravijo, da je pozitivnost ali negativnost nalezljiva – enako velja za kulturo. Vsak nosi odgovornost za to svojo »začimbo« kulture. Iskreno rečeno, ko je kultura usklajena, vsi zmagajo. V vseh okoljih, najsi gre za poslovno ali športno okolje, pa gre v prvi vrsti za razvoj ljudi. Torej, če razvijate svoje ljudi, bo vaše podjetje uspešnejše. Je pa res, da veliko ljudem komunikacijske veščine niso blizu, kaj šele, da bi jih razvijali, razvili in osvojili. Pa jih bo treba! Kajti v življenju ne dobiš tistega kar želiš, ampak dobiš to, kar si. Ker enkrat, ko odpreš usta, poveš svetu kdo si.

Ob koncu le še čestitke vsem, ob državnem prazniku slovenske kulture. Bodite telesno in kulturno razgibani ter ostanite zdravi 😊

Svet osvajamo z besedami,

naj bodo lepe.

Svet osvajamo z dejanji,

naj bodo dobra.

Naj zmaga pozitivna energija.

Naj zasijejo dobre zgodbe.

Naj jezik ne prehiti razuma.

Naj jezik sledi srcu.

UM na krilih SRCA, Uršula Majcen

 

 

Želim se naročiti na najnovejše objave

DELITE ČLANEK

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email