Morda se vse zgodi še pravočasno…

Roko na srce, svet se že dolgo ne vrti več v pravo smer. In ob včerajšnji rekreaciji, ki so mi jo na Veliki planini začinili tudi zimzeleni »sonce, voda, zrak, svoboda« in za nameček tudi sneg,  se mi je “pletlo” po glavi: »Kako veliko ali pa kako malo je potrebno za premik v razmišljanju, delovanju, napredovanju v smeri dobrega počutja, zadovoljstva in zdravja?«

Zagotovo poznate zgodbo o njegovi strasti. O tem, da je drugačen od drugih, ki obstajajo zgolj zato, da bi jedli in preživeli. O njegovi želji po učenju, znanju, izpopolnjevanju, o njegovih spodbudah in motivacijah. Vsakič, ko ‘odpove’, preide na višjo raven zavedanja. Njegova samorazvoj in osebnostna rast ga usmerjata k iskanju višjega namena in z vztrajnostjo končno doseže svoj cilj.  Glavni lik te zgodbe je galeb Jonathan Livingston, ki nikoli ne obupa.

Vem, ni lahko. Sploh v tem obdobju. Ampak pogosto so najtežje izkušnje tiste, iz katerih se največ naučimo. Sama sem, po vsem kar se mi je zgodilo, najbolj ponosna na to, da ne obupam. Še vedno se želim razvijati in napredovati. Nič me ne ustavi in trdno verjamem, da nič ni nemogoče. Ker pa sem ves čas »okupirana« s takšnim in drugačnim delom, pa četudi zgolj za svojo dušo, nimam časa za premlevanje in ukvarjanje s težavami in problemi.

Številne raziskave so pokazale, da je delo koristno za zdravje. Oseba, ki je polno zaposlena, nima časa misliti na »neumnosti« in se smiliti sama sebi. In tudi problem je velik le toliko, kolikor je velik naš odnos do problema. Ni mu treba namenjati ves svoj čas z razmišljanjem, nerganjem  ter mu s tem dajati pomen, saj ti »nazaj« vrne z dvojno dozo negativne energije.

Saj vem. Situacija je neugodna. Ni nam lahko. Ampak vseeno je bolj koristno, da čas namenimo zase, skrbimo za svojo psihično in fizično zmogljivost, za zdravje in za svoje, morda še neuresničene cilje.

Vedno se najde kaj pozitivnega.  Eno mojih zlatih življenjskih pravil je: »Vse, kar hočete, da bi vam ljudje storili, storite tudi njim.« Naša dejanja krožijo okrog nas tako zagotovo, kakor se Zemlja vrti okoli Sonca. Vse, kar počnem, delam z dobro voljo in dobrim namenom. Prepričana sem, da se mi bo vse, kar razmišljam, govorim in počnem, nekoč vrnilo. In enako velja za vas. Usmerite energijo v svoje delovanje in v svoje cilje.

Vem, ni lahko. Ampak zdržimo kot ekipa, taka, ki sodeluje in v kateri »Voditelji jedo zadnji«. Simon Sinek avtor uspešnice New Yorka Timesa piše, da so »voditelji tisti, ki na glavo skočijo v neznano, ki lastne interese postavijo ob stran, da bi nas zaščitili ali nam omogočili prihodnost. Voditelji bi raje žrtvovali svoje, da bi rešili naše in nikoli ne bi žrtvovali našega, da bi rešili svoje.«

Vem in brez »preslikav«, prosim. Kar želim povedati je, da smo vsi lahko voditelji svojega življenja in »ne obsedimo na kavču«. Delujmo. Korak za korakom, s pozitivnimi čustvi, s pozitivnimi mislimi, s prijaznimi besedami. To pomaga. Poskusite samo en dan.  Pomaga pa tudi narava. Že kratek sprehod med drevesi naredi čudež in nas napolni z energijo.

Vem, stvari se ne bodo spremenile čez noč, jih je pa treba vzeti v svoje roke in jih začeti spreminjati. Najtežje je začeti. In morda se vse zgodi še pravočasno …

Ostanite zdravi in srečno 😊

UM na 'zraku'

Deli ta članek

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email