Nemogoče je mogoče

Vedno, ko sem bila v Dolini pod Poncami,  me je prevzel mogočen občutek, da nič ni nemogoče. Velikanka, čarobnost narave, raj na zemlji. Vse to in še veliko več je kraljica Planica. Sami superlativi! Ta planiška idila, ki je skupaj s pogumnimi letalci in z več deset tisoč navijači v preteklosti slikala slovenski športni praznik, je bila vedno samoumevna. Zdaj pa se je še enkrat več izkazalo, da tisto, kar imaš, znaš ceniti šele, ko izgubiš. Pa ni treba, da je temu tako.

Množica navijačev se je preselila na sodobno tehnologijo, kjer spremljamo virtualno pravljico, z zvokom in sliko. In upamo na njen srečen konec. Ker brez navzkrižij ne gre, kar je povsem razumljivo. Svet naseljujejo milijarde sanjavcev, ki se ne zavedajo, da vsak živi v svojem svetu in sanja svoje sanje. S stališča glavnega junaka, ki je njihovo edino stališče, se vse vrti okoli njih. Ko stranski junaki izrečejo nekaj, kar ni v skladu z njihovim stališčem, se razjezijo in poskušajo braniti svoj položaj. Hočejo, da so stranski junaki taki, kakršne želijo in, če niso, so zelo prizadeti. Vse jemljejo osebno. Ste se našli v tej zgodbi tudi vi? Ko spoznate, da vsak človek živi v svojem svetu, v svojem filmu, v svojih sanjah, nam zdrava pamet veleva, da ne jemljemo vsega osebno, saj tudi ozadja zgodb ne poznamo. Velikokrat ga ne poznajo niti junaki zgodb. Za vrhunske športnike pa vemo, da so v svoji karieri največkrat dosegli bistveno več porazov kot zmag. Zagotovo tudi marsikdo med vami. Kar je pomembno je to, da se »poberemo« in ponovno dvignemo. Nič ni nemogoče.

Zagotovo je tudi večina nas že slišala besede nergačev in nasprotnikov, morda celo »prijateljev«, sodelavcev, znancev: »To pa ni mogoče, ne bo ti uspelo, ni vredno truda in časa, raje uživaj v življenju, na koncu boš razočaran-a…« Pri meni ni bilo nič drugače. Veliko je takih, ki pametujejo in modrujejo, kako prav imajo, na koncu pa spoznaš, da so to tisti, ki nimajo veliko pokazati v življenju, ker so preveč obremenjeni z obsojanjem drugih.

Ko sem, kot študentka,  opravljala sprejemni izpit za stevardese, mi je najtežji izziv predstavljala kontrola vida. Po ne vem kakšnem čudežu, sem takrat »spregledala«, vse zadano videla, bila sprejeta in tudi letela.

Ko sem videla oglas, na športi strani časopisa Delo, za avdicijo za športnega reporterja na Radiu Slovenija, sem v trenutku začutila, da bom tam. Seveda sem slišala iz okolice, da nimam šans, ker je to pač moški poklic. Ko sem opravila prvi preizkus avdicije, za drugega in tretjega nisem nikomur govorila. Končni rezultat? Bila sem sprejeta med 107 kandidati in postala tudi prva redno zaposlena ženska v zgodovini športne redakcije na nacionalnem radiu. Ostalo je preteklost in spomin.

Tudi v politiko sem za marsikoga morda šla »naivno«, a sem ponosna, da ni spremenila mojih vrednot. Tako, kot so ljudje prepričani, da se “pokvariš”. Ko si enkrat v politiki, si »kužen«. Nisem. In vesela sem bila, ne dolgo nazaj, besed znanke: »Uršula, ti si pa edina, ki te politika ni spremenila.« Res me ni pokvarila, spremenila pa me je. Ampak v dobrem pomenu besede. Za nobeno prehojeno pot mi ni žal in besede nekaterih danes, češ: »Saj sem ti rekel/rekla…«, mi ne pridejo do živega. Sama imam izkušnjo in za nič na svetu je ne bi zamenjala. Imam več znanja, več izkušenj, več pameti, nič več časa za negativo in še močnejše prepričanje v to, da nič ni nemogoče. Seveda mi pomaga podpora domačih in besede, ki jih tu in tam tudi rada slišim in ki me »dvignejo«. Mednje zagotovo sodita zimzeleni pesmi R. Kellyja »I believe I can fly« in Johna Lennona »Imagine«. Morda si ju danes zavrtite tudi vi? 😊

» …You may say I’m a dreamer
But I’m not the only one
I hope some day you’ll join us
And the world will be as one…«

Z več znanja in izkušnjami se začneš zavedati, da je vse mogoče, le treba je spremeniti miselnost. Ker je “nemogoče” tisto, kar dobimo, ko svojega uma in srca nismo usposobili za gledanje mimo sistemov, ki trenutno obstajajo, do tistih, ki še ne obstajajo. Da bi dosegli nemogoče, moramo najprej razumeti, da je “stanje nemogočega” preprosto “stanje duha.” Nič ni zares nemogoče. Nemogoče obstaja le, če nam primanjkuje ustreznega znanja in izkušenj, da bi razumeli, kako je nekaj mogoče. Nič v tem življenju ni dokončno. Nemogoče lahko postane mogoče. Začnimo torej danes trenirati svoj um in svoje srce, da bomo danes nemogoče spremenili v jutrišnjo možnost. Zapomnite si, da boste postali to, kar si želite, četudi drugi pravijo, da je to nemogoče.

Če lahko najdemo potrpljenje, da vidimo svet takšen, kakršen je – dinamičen, prilagodljiv in napolnjen z neizkoriščenim potencialom – in če lahko sprejmemo dejstvo, da so spremembe neizogiben in sijajen del življenja, potem lahko sodelujemo v vznemirjenju napredovanja in pomagamo oblikovati svet, v katerem nemogoče postane mogoče.

Res obstaja veliko ljudi, ki jim nove ideje niso všeč in iščejo načine, da bi porušili napore in z njimi realizacijo idej. Zato je bolje ne razlagati. Če želimo doseči svoje cilje, jih moramo opustiti. Obdati se moramo z velikimi umi, ki bodo podpirali in sprejemali naše sanje, nam pomagali pri njihovem doseganju in nas spodbujali.

Prava skrivnost doseganja nemogočega je poskusiti, potruditi se in ignorirati malodušje drugih z nerealnim razumevanjem omejitev okolja, v katerem živimo. Edini način, kako doseči nemogoče, je preizkusiti “nemogoče” naloge.

Albert Einstein je nekoč zapisal, da je življenje podobno vožnji s kolesom. Če želite ohraniti ravnovesje, se morate nenehno premikati. Premaknite se naprej tudi danes. Naredite te korake z nasmeškom in srečo v srcu. Lepe dneve želim in ostanite zdravi. 😊

 

DELITE ČLANEK

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email