NIČ NI VEČNO, TUDI MASKA NE

Nisem psiholog, nisem zdravnik, nisem sodnik in tudi politik ne, ki bi znal manipulirati z ljudmi. In tega tudi nočem. Sem preprosto človek, ki imam dvoje oči, dvoje ušes, ena usta in ja – svojo pamet. In čeprav se zdi, da je moje poslanstvo govorjenje, je moje osnovno in ključno pravilo: »Dvakrat več poslušati in dvakrat več opazovati, kot govoriti.« Zdaj, ko sem starejša, sem kanček manj pozorna na to, kar ljudje govorijo. Preveč je grdih besed, preveč sovraštva … Raje opazujem, kaj počnejo.

Sicer pa so zame še vedno zmagovita kombinacija spodbudne in tople besede, za katerimi stojijo tudi koristna dejanja. Pravzaprav takšne kombinacije tudi niso redke (stiska ljudi je prisotna), le mediji  (tudi socialni) jih ne znajo ali pa nočejo izpostaviti, ker pač to ni všečno, ni nič posebnega in si ne zasluži večje pozornosti. Všečno je, da smo nehvaležni, všečno je, da smo obrekovalni, všečno je, da smo površinski, surovi, izmišljeni, zahrbtni, všečno je, da smo nespoštljivi do soljudi. Kakšno sporočilo je to za naše zanamce in prihodnje generacije? Stop!

Kaj je vaša prioriteta tu in zdaj? Verjamem, da življenje, ki pa je vendarle največ vredno, če smo zdravi.  Torej druženje in zabave lahko malo počakajo? Jasno je, kakšne so slovenske zdravstvene kapacitete, bolnice se polnijo, zdravstveno osebje izgoreva. V situaciji, ko tudi stroka ne pozna odgovora, je bolje biti previden. Tudi na račun kakšne svoboščine. Je res tako težko dojeti in spregledati, da v tem obdobju pač ne moremo imeti vsega?!  Pa tudi sicer, nikdar v zgodovini, na dolgi rok, temu ni bilo tako.

Človek naj bi znal presoditi kaj je prioriteta. Zdravje, mir, zadovoljstvo? Kazanje s prstom na druge, zdaj ni pomembno. Pomembno je, da kot narod poskušamo osvojiti lekcijo zrelosti. Tudi sama danes nimam vsega, kar je marsikomu normalno. Pa ne bom »jokala«. Ker vem, da je  življenje lepo, a vendar ni vedno lahko. Življenje prinaša tudi težave, izziv pa je v tem, da se z njimi pogumno soočimo, pustimo, da lepota življenja deluje kot balzam upanja, zaradi česar je bolečina v preizkušnjah vendarle lahko znosna.

Sreča, žalost, zmaga, poraz, dan in noč … Vse to so dve plati tudi mojega kovanca. Podobno je življenje samo, polno trenutkov veselja, užitka, uspeha in udobja, ki jih obdajajo beda, poraz, neuspehi in težave. Na Zemlji ni človeka, močnega, modrega ali bogatega, ki ne bi doživel slabih in težkih dni, se boril in trpel, morda celo dosegel dno.

Brez dvoma pa je življenje praznik. Življenje je tudi lepo, vendar mora biti človek vedno pripravljen na soočenje s stiskami in izzivi. Oseba, ki se v življenju ni srečevala s težavami, nikoli ne more doseči zadovoljstva in sreče. Vedno nekaj manjka … Je pa lepo, če znamo biti tudi v težkih trenutkih skupaj.

Sama sem ponosna na svojo neodvisnost, poštenje in podporo, ki jo dajem drugim. Ja, vem, med ponosom in samovšečnostjo je tanka meja, ampak naučila sem se, da moramo včasih iti tudi prek svojega jaza, da dojamemo resnico. Ugotovila sem, da se je, kadar življenje postane težko, najbolje preprosto vprašati: »Kaj se lahko iz tega naučim?« Vsaka izkušnja je dragocena učiteljica, zato mi ne preostane drugega, kot da sprejemam nove izzive.  Še vedno. Zato, da jih premagujem in da zmorem napredovati. Korak za korakom.

Težave preizkušajo pogum, potrpljenje, vztrajnost in resničnost človeka. Težave in stiske naredijo človeka močnega in pripravljenega na spokojnost z izzivi življenja. Osebno mi v težkih preizkušnjah zelo pomagajo besede moje mami: »Ko je nekaj zelo hudo, ko misliš, da ne boš preživel, počakaj tri dni…Po treh dneh je lažje in drugače. In greš naprej.« Nobenega dvoma ni, da brez bolečine ni rezultata. Uspeh je nahranjen in ohranjen šele, ko se človek muči in prepoti. Poglejte športnike! Poglejte Rogliča! Tako je pač življenje. Saj poznate besede o vrtnici, ki nima le čudovitega cveta, ampak so njen del tudi trni. Trnje naj bi sprejeli tudi mi. Tako, kot sprejemamo lepo plat življenja.

Tisti, ki mislijo, da dobri časi trajajo večno, se motijo. Ne vložijo zahtevanega trdega dela in truda ter se zlahka »pokvarijo«.  Lažje je živeti, če se zavedaš, da je življenje mešanica uspeha in neuspeha, veselja in žalosti. In le tak človek, ki se tega zaveda in v težkih časih ne izgubi upanja, v življenju doživi srečo, zadovoljstvo in mir.                                                                                                                                                                                                                                                   Še enkrat.

Nisem psiholog, nisem zdravnik, nisem sodnik in tudi politik ne, ki bi znal manipulirati z ljudmi. Sem preprosto človek, ki vem, da nič ni večno in upam, da tudi maska ne. Edina stalnica so spremembe in v življenju se pač moramo večkrat »naučiti  hoditi«  po spremenjenih poteh. Vse dobro vam želim in ostanite zdravi. 😊

Uršula Majcen za 'masko'! ;) :)

UM

Deli ta članek

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email