Skrbniki zdravja ali prinašalci bolezni?

Kolikor lučk, toliko misli. Tudi v moji glavi. Je pač tak čas. Ko se ustaviš, razmišljaš in morda celo »stuhtaš« kaj pametnega. Za dušo, srce, za dobro počutje. Saj človek bi počival, ampak po mojih žilah teče »akcija« in v tem vidim dvojno korist, zase, ker »delo krepi organe« in za druge, ki v mojih dejanjih in besedah najdejo rešilno bilko, ki jih v tem nenavadnem letu vendarle spomni na smisel življenja.

Ob misli na slovenski praznik enotnosti se mi nehote prikrade spomin na vpis v osnovno šolo. Z bratom dvojčkom so naju želeli razdvojiti in vpisati v dva različna razreda. A ker imam tudi odločnost verjetno zapisano v krvi, se je takrat s stavkom in vztrajnostjo: «Bom pa počakala mlajšega brata, da bova hodila skupaj v šolo,«  obrnilo v moj prid. Tudi zato danes težko gledam »delitev naroda.« Pa ne bom o tem. Tudi ne bom razpravljala o ustanovitvi Ministrstva za srečo, ki v svetu že obstaja, pri nas pa bi bil res že skrajni čas vsaj za samostojno Ministrstvo za šport. Potreba po njem se znova kaže tudi v tem obdobju.

Pričakovala bi, da bomo z leti naprednejši, bolj strpni, bolj razumevajoči, tudi kot družba. Pričakovala bi, da se zavedamo, da si z današnjim početjem krojimo jutrišnji dan in vse dneve, ki še pridejo. Pričakovala bi, da smo se z dobrimi zgodbami kaj naučili in da jih bomo nadgrajevali. Pričakovala bi, da smo se tudi letos kaj naučili. Pričakovala bi … Saj vem. Če preveč pričakuješ, si razočaran. Ampak, če imamo možnost izboljšati življenje vseh, potem moramo to storiti. Vsi upamo, da bo svet znova zaživel normalno. Bo. Ampak ta »normalnost« bo drugačna. Znova se bo treba prilagoditi ter naučiti živeti, ustvarjati in delovati drugače. Tudi v športu, ki nas povezuje in združuje, ki nam daje krila in nenazadnje z odličnimi dosežki slovenskih športnikov (ti nam vsem dajejo notranjo moč), promovira ime Slovenije na svetovnem zemljevidu. Kakšno bogastvo nosi šport!

»Šport, ti si darilo bogov, čudodelni napoj,« mi odzvanjajo besede prof. Draga Ulage. Koliko let, koliko besed, koliko dokazovanj, koliko premikov je bilo potrebnih, da smo se tudi na športnem področju kot narod ozavestili, da nas ogromno ljudi razume in ve, da je telesna nedejavnost bolezen. Vemo, da če hočemo živeti tako, kot nam je namenjeno, moramo biti v stiku s svojim telesom, umom in duhom. Pri skrbi za zdravje najbolj učinkuje, če delujemo s polno paro – v telesnem, čustvenem in duhovnem smislu. Vemo, da je za posameznika in družbo bolje in ceneje preprečevati bolezni kot zdraviti njene posledice. Vemo in poznamo pozitivne koristi športa, ki se odražajo na vseh področjih človekovega življenja. Vemo, da »kar se Janezek nauči, to Janez zna«. Vemo, da brez gibanja ni zdravja in ni življenja. In ker cenimo zdravje in telesno moč tudi vemo, da je v zdajšnji situaciji, ko je večina športa zaprta, rešitev na dlani, le odločevalci je ne želijo videti. Gre za razumno reševanje »vojaka Športa« in z njim generacije otrok, mladostnikov, talentov, reševanje na podlagi sedanjega stanja in preteklih dognanj. Športni strokovnjaki so namreč v preteklosti že večkrat dokazali, da znajo in zmorejo tudi v kriznih trenutkih izluščiti najboljše, tako za posameznike, kot za narod. Odgovornost pa tudi znajo prevzeti, za razliko od nekaterih, ki se je otepajo, bodisi zaradi nepoznavanja področja, bodisi nikakršnega odnosa ali želje poglobiti se v šport in ga razumeti. Znanje, ki ga človeštvo ustvarja skozi zgodovino mora biti uporabno. Neetično bi ga bilo zavreči. Zato prisluhnimo in zaupajmo športnim strokovnjakom. Imamo možnost izboljšati  življenje vseh. Zato to storimo. Tako razmišljam.

Brez športa ni zdravja in brez zaprtih športnih dejavnosti, za katere so v prvi vrsti prikrajšani otroci, se nam ne piše dobro. »Na mladih svet stoji«, smo rekli včasih. Zdaj se zdi, kot da se požvižgamo na njihova življenja. In, da ne bom narobe razumljena. Ne »hujskam« proti ukrepom. Svet se je znašel v težki situaciji. Cepivo je zgolj trenutna rešilna bilka. Zakaj? Ker bodo v prihodnosti nove težke preizkušnje. Zato moramo biti tu in zdaj telesno, duševno in umsko pripravljeni. In pripravljeni morajo biti tudi naši otroci, tisti, ki se jim danes onemogočajo športne aktivnosti, pa čeprav bi jih športni strokovnjaki znali izpeljati v takšnih in drugačnih mehurčkih. Le to bo človeštvu omogočilo obstanek in nadaljnji razvoj. V nasprotnem primeru tudi človeštva ne bo več.

Vem in čutim, da današnji svet ni dober. V njem je preveč negativnih energij. Tega se zavedam, ko poskušam urejati s svojim razumom in ne pridem nikamor. No ja. Saj se premikam. Naprej. Počasi. Ampak težko se je otresti logike, ki prevladuje, logike dobička, moči, oblasti, prestiža, napuha. A na srečo so tudi pozitivne energije še zelo žive.

Če se zavedamo, da se svet ni ustavil, da se vrti naprej, da nikoli ne bomo doživeli tistega, kar so naši starši, da naše življenje ni takšno, kot bo življenje naših otrok, če sprejmemo in delujemo v dobrobit človeštvu, če odvržemo ves pretekli balast in se skoncentriramo na danes ter uporabimo vse znanje, ki ga imamo, potem bomo lažje razumeli in delovali v smeri priprave človeštva, tudi na naslednje katastrofe. No ja, vsaj občutek bo boljši, da smo skrbniki zdravja, telesne moči in pripravljenosti ne pa prinašalci bolezni.

Z dobrim občutkom vam ob koncu zapisa želim, da vaša sreča ne bo odvisna od muhastih odločitev posameznikov in nesmiselnih pravil. Kreirajte svoje leto 2021.  Srečno ter ostanite zdravi in razgibani. 😊

 

DELITE ČLANEK

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email