Vsi smo popotniki skozi čas

Ne glede na to kdo smo in od kod prihajamo, je vsak od nas na svojem potovanju. Za marsikoga je bila, zavoljo Svetovnega biatlonskega prvenstva, del februarskega potovanja tudi pravljična Pokljuka.  Že mesec dni pred začetkom prvenstva, me je poklical francoski novinarski kolega z željo, da bi ob biatlonskem dogajanju v kamero in mikrofon zabeležil tudi pogovor z mamo kolesarskega asa Tadeja Pogačarja, profesorico francoskega jezika. Seveda sem mu prišla naproti in pomagala pri izvedbi njegove naloge.

Ko jo je opravil, sva se srečala v Tivoliju. Idealna izhodiščna točka za njegov krstni in hiter »turistični« krog po slovenskem glavnem mestu. Življenjski ritem novinarjev je namreč ves čas »vsaj v četrti, če ne peti prestavi«. Kar mimogrede je želel pred kamero »zaslišati« še mene, o reakcijah Slovencev na slovenski preobrat francoskega toura, pa sem mu predlagala, da to raje stori na Pokljuki, kjer je tudi precej slovenskih novinarjev, sam pa naj se v tej uri sprehoda po Ljubljani sprosti in zadiha ter občuti mestni utrip. Saj poznate tisti rek,  da dobri prijatelji skrbijo drug za drugega, da se tesni prijatelji razumejo in, da resnični prijatelji ostanejo za vedno. Odnosa do takšnega prijateljstva ne spremenijo ne čas, ne razdalja, ne pomanjkanje besed. To so pravi prijatelji in ko pridejo v naše življenje, ga preprosto cenimo.

Midva sva “plavalna” prijatelja. Spoznala sva se na SP v Melbournu pred 14 leti. Še vedno hrani fotografijo z bazena. Spomin je živ, kot bi bilo včeraj, tudi na ostala prizorišča Svetovnih in Evropskih prvenstev. Ruski Kazan je bil poseben, kontrola na letališču v Moskvi stroga, oba sva imela težave zaradi codeka – radijske naprave, s pomočjo katere se s prizorišča oglašaš v živo. Njegova medijska hiša je naredila napako pri popisu naprave zgolj v eni številki, mene pa je rešil kolega Siniša, ki je v ruskem jeziku pojasnjeval uradnim osebam namen te naprave in, da to ni nobena bomba, ko so mi že pripisovali etiketo terorista. Ja, velikokrat je bilo stresno že na sami poti. In potem tudi na bazenu. Z Julienom sva ugotovila, da je bila najina prva skrb na bazenu, poleg tega, da so vzpostavljene komentatorske linije, pot od komentatorskega mesta do mix cone, prostora, kjer novinarji pričakamo tekmovalce. V Kazanu je bila ta pot po stopnicah dolga pet minut, ne hoje, ampak teka! Ja, na tako prizorišče je treba priti tudi fizično pripravljen, vsaka izgubljena minuta pomeni kasnejši prenos izjave oziroma pogovora s športnikom v radijski eter. Danes teh težav nimam, sem pa vseeno obremenjena s časom. Podzavestno, »I guess«. 😊

V hitrem tempu se sprehodiva mimo ljubljanskih veličastnih zgradb. Navdušen je nad Moderno galerijo, SNG Opero in baletom, Slovenskim parlamentom, Predsedniško palačo, Prešernovim spomenikom,… Ljubljanica je poglavje zase in tudi Ljubljanski grad, ki ga v najinem hitro načrtovanem in časovno omejenem sprehodu, izbereva za zadnjo turistično točko.

Še pod vtisi pravljične Pokljuke in čarobnega Bleda, z navdušenjem občuduje staro mestno jedro. Besede uidejo k realnemu življenju, drugačni organizaciji tekmovanj, k obveznemu in mučnemu testiranju, pogreša poglobljen stik s tekmovalci in omeni prazne tribune, ki so katastrofa.

V Franciji je to področje v domeni ministrice za šport, ki ga vodi bivša plavalka Roxana Maracineanu. V avstralskem Perthu se je leta 1998 veselila naslova svetovne prvakinje v disciplini 200 m hrbtno, dve leti kasneje je na OI v Sydney osvojila srebro, vmes pa je v Carigradu postala evropska prvakinja. Poročena je z novinarskim kolegom in ko me Julien sprašuje o našem ministru za šport in izziva, da bi to lahko bila jaz, se dobesedno zasanjam v drugo smer in na glas razmišljam o svojem službenem potovanju v Perth. Bila sem edina slovenska novinarka na prizorišču in delala kar za pet medijev, prioritetno seveda za nacionalni radio. Na poti in na prizorišču sem bila brez mobitela. Ko razmišljam, danes skorajda neizvedljivo. Res, drugačni časi so bili. Spominov na dogajanja s plavalnih terenov je za celo knjigo, tudi zelo divjih. Kako besedno »priročno«, ker smo pravzaprav vsi popotniki v divjini sveta in najboljše, kar lahko najdemo na naših potovanjih, je iskren prijatelj.

Za zaključek ekspresno hitre, a z besedami doživete, turistične ture, sva se povzpela še na stolp ljubljanskega gradu. V sončnem vremenu bi bil razgled lahko drugačen, ampak vseeno je bil čudovit in poseben.

Razmišljam, da je svet res zanimivo in zapleteno okolje. Ko smo mladi, nas vodijo starši, potem pride trenutek, ko smo sami. Čeprav si vsi želimo biti neodvisni, vedno obstajajo trenutki, ko se moramo zanesti na nekoga drugega. Včasih iščemo le dober nasvet, drugič pa potrebujemo pomoč. In to še posebej velja v tuji deželi. Pogled z višine naj bo opomnik tudi za našo zavest. Višja, ko bo, bolj bomo odgovorni za svet in za vse ljudi.

Au revoir mon ami, do naslednjič.

 

 

 

Želim se naročiti na najnovejše objave

DELITE ČLANEK

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email