Zdravje-pravica ali zgolj “črka na papirju”?

Na začetku 20. stoletja je bila povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu novorojenčka nekaj manj kot 50 let, danes lahko novorojenček pričakuje povprečno 80 let. Ta velik korak naprej nima veliko ali nič skupnega z geni, je pa  povezan z napredkom na področju javnega zdravja in zdravega načina življenja. V prvih 75 letih življenja imajo geni sorazmerno majhen vpliv na dolgoživost, saj predstavljajo le 20% do 25% , da pridete do te starosti.

Pomembno je ne kaditi, omejiti alkohol, jesti zdravo, se vsakodnevno gibati, poskrbeti, da dobimo vitamin D  in vnesemo dovolj kalcija, ohranjamo ustrezno težo in obliko telesa, izzovemo svoj um, poskrbimo za socialno mrežo, preventivno skrbimo za vid, sluh in higieno ustne votline ter smo v stiku z zdravnikom, da nam v primeru težav pomaga ohraniti zdravje.

Ko dosežete sredino osemdesetih let, pa so geni vse bolj pomembni. In ko dosežete 90. leta, oziroma več, je bilo to v veliki meri določeno na dan, ko je semenska tekočina vašega očeta oplodila jajčece vaše mame. To je pokazala raziskava  New England Centenarian, ki je bila že pred dobrimi petimi leti objavljena v zdravstveni publikaciji Univerze Harvard.

Veliko je torej odvisno od nas, saj imamo to moč – spremeniti marsikaj, kar vpliva na naše zdravje in dolžino naših življenj. Sama sodim v tisto kategorijo ljudi, ki »slovi« po pripravljenosti celo za izpodbijanje uveljavljenih domnev o življenju. Namesto, da bi pojmovali drugo polovico življenja kot obdobje napredujočega propadanja telesa in uma, vidimo staranje kot priložnost za še več modrosti, ljubezni, ustvarjalnosti, smisla, radosti in kot priložnost za  povečanje umskih in telesnih sposobnosti.

Ja, tudi taki smo. Zato me odziv zdravnika na kakšno težavo z besedami: «Ja, to je pa EMŠO«, brez kakršnega koli poskusa odpraviti jo, nikoli ne bo prepričal. In veliko takšnih in podobnih zgodb sem slišala. Me pa veseli, da se ob mojih preventivnih pregledih, zdaj že kakšen zdravnik vpraša, če vidi prav zapisan moj EMŠO. Nič torej ni nemogoče . In ja, zdravje je v naših rokah. V naših rokah je skrb za »zdravo« glavo, zdravo srce, zdravo telo in zdravo okolico.

Ko vse to odpove oziroma, ko potrebujemo pomoč,  pa dejansko nastopijo in pomagajo zdravniki. Mnogi v pravem pomenu besede, nekateri žal ne.  Če vam je prišel pod roke »Poziv k ustavitvi razgradnje sistema javnega zdravstva«, vam je slika še bolj jasna.

Gre za odziv skupine zdravnikov z nestrinjanjem s pobudo za pridobitev imunitete, kot je obrazložena v dopisu, ki ga je predsednik SZD prof. dr. Radko Komadina, dr. med, posredoval Vladi RS.  Sklep, ki je bil z dopisom poslan Vladi RS, se glasi:

“Pozivamo Vlado RS, da po zgledu iz tujine, podeli izvajalcem zdravstvenih storitev začasno imuniteto za kazenske in civilne tožbe, ki bi lahko sledile nepopolni oskrbi v času izrednih zdravstvenih razmer.”

Skupina zdravnikov, ki nasprotuje pobudi, se zaveda, da je njihovo delo povezano tudi s tveganjem, da se pri presoji in zdravljenju lahko zmotijo, da morda kaj spregledajo ali da pri diagnostiki in/ali terapevtskih posegih pride do zapletov, zato, pravijo, pobuda ne odraža stališča večine slovenskih zdravnikov. S tem pozivom in z zahtevo po imuniteti se implicitno priznava, da se dela velika škoda pacientom in se želi pravna odveza za posledice.

Prepričani so, da zaradi vzrokov, ki so v slovenskem zdravstvenem sistemu prisotni že trideset let, ne morejo in ne smejo znižati standardov varnosti pacientov v obravnavi ter spomnijo, da je temeljni aksiom medicine PRIMUM NIL NOCERE. Tudi v vojnih razmerah. Temelj delovanja zdravnika v vsakem času je upoštevanje etike. Brez upoštevanja etičnih načel v zdravstvenem sistemu ni varnosti, ne za bolnika ne za zdravnika.

Pravica do zdravja je naša temeljna ustavna pravica. Država mora poskrbeti za slehernega državljana. V ustavi ni zapisano ali je zdravstvo zasebno ali javno. Zgodb ljudi, ki v nacionalnem zdravstvenem sistemu niso dobili ustrezne medicinske pomoči je žal ogromno, na drugi strani smo v zasebnem zdravstvu  in tudi v ordinacijah istih zdravnikov, ki so del javnega zdravstvenega sistema, za plačano storitev, pacienti odlično in tudi zelo hitro  obravnavani.

Da je v javnem zdravstvu ogromno anomalij že dolgo ni nobena skrivnost, med drugim »razpacana« birokracija, ki odtujuje ljudi od javnega zdravstva, ogromno denarja gre za izvajanje najrazličnejših ukrepov, ki jih vodijo nekvalificirane osebe, brez ustreznega strokovnega znanja, veliko je »parazitov«, ki niso  sposobni ali nočejo slediti medicinskemu napredku. Včasih se čudiš nečloveško “navrženim” izjavam, ki ne pritičejo nikomur, kaj šele zdravnikom.

Pacienta je treba obravnavati celostno, le tako je lahko deležen tiste strokovne in humane pomoči. Treba se je obrniti k potrebam ljudi,  ne pa izhajati iz tega kaj sistem ponuja. Ali jih zadovoljuje javno ali zasebno zdravstvo ljudem ni pomembno. Konkurenca na trgu pa je vedno dobrodošla, saj bi tudi v zdravstvu samodejno spodbujala k večji učinkovitosti, kakovosti in morebiti celo zniževanju cen zdravstvenih storitev

Dejstvo je, da je treba zagotoviti primarno zdravstveno varstvo, ki sploh v tem obdobju »poka po šivih«, se vprašati kakšne so kadrovske kapacitete. Jih je treba dopolniti? Treba je biti fleksibilen. Brez ustreznega primarnega zdravstvenega varstva, je nemogoče graditi naprej.

Mnogo ljudi v javnem zdravstvenem sistemu, kakršen je, tudi noče delati, saj je v njem tudi ogromno nezainteresiranega kadra….Žal je to realnost, ki meče slabo luč na delovanje sistema, v katerem pa so tudi izjemni in vsega spoštovanja vredni posamezniki, odlični strokovnjaki, predano in požrtvovalno osebje. In veliko njih zaradi takšnih okoliščin tudi odide.

Skratka, zdravstveni sistem bi moral postati fleksibilnejši. Zato, da vsak lahko pride do zdravnika, ko ga potrebuje. Da je že skrajni čas tudi za nefarmakološko podporo in njeno vključitev v sistem pa je že druga zgodba.

Sicer pa nič od zapisanega ni novo. Nekateri ne razumejo, nekateri, ki razumejo pa nočejo slišati. Na srečo so tudi v slovenskem prostoru, sicer redki, pokončni posamezniki, ki si ustvarijo mnenje in pri njem tudi vztrajajo. Vsak korak v dobrobit slovenskega zdravstva je dobrodošel in nujen. Ko bi le enkrat padli na plodna tla, saj se zdravstvena slika ljudi odraža v zdravju celotne družbe.

Da bi bile poteze odgovornih vendarle pametne in čim hitrejše, brez “birokratskih ovir in polnjenja žepov”… Saj  veste: pravica-obveznost, potreba – zadovoljitev. Srečno in ostanite zdravi.

Deli ta članek

Share on facebook
Share on twitter
Share on linkedin
Share on print
Share on email